SLOVENSKA DIASPORA V SVETU

V tuji in slovenski strokovni literaturi v povezavi z migracijami pogosto zasledimo termin diaspora. Glede na definicijo Mednarodne organizacije za migracije se pojem nanaša na izseljence in njihove potomce, ki živijo zunaj svoje rojstne države oziroma domovine, bodisi stalno bodisi začasno, vendar jih na njihovo izvorno okolje vežejo določene vezi (čustvene, fizični stiki in podobno) (Diasporas and Development, 2013).

Zmeda v rabi pojma diaspora

Še do devetdesetih let 20. stoletja smo ob pojmu diaspora velikokrat pomislili zgolj na »židovsko diasporo«, »armensko diasporo«, »grško diasporo«, od tega časa dalje pa lahko rečemo, da je prišlo skoraj do »zlorabe« pojma, saj se je pričel uporabljati za poimenovanje praktično vsake skupine migrantov.

Vzpostavitev kriterijev za razumevanje diaspore

V odgovor na takšno stanje je Safran leta 1991 oblikoval pet kriterijev, na podlagi katerih lahko posamezno skupino ljudi štejemo za diasporo. Kot prvi kriterij je izpostavil (1) izselitev skupine na vsaj dve območji, kar pomeni, da se skupina ljudi, ki zapustijo izvorno okolje, izseli vsaj na dve različni območji.

Če po tem kriteriju poskušamo identificirati slovensko diasporo, lahko rečemo, da ta obstaja, saj so se Slovenci iz današnje Slovenije izseljevali na različna območja, na primer v Kanado, Združene države Amerike, Argentino, Brazilijo, več evropskih držav (največ v Nemčijo in Francijo), Avstralijo, Egipt ipd.

Drugi pomemben kriterij, ki je kazalnik obstoja diaspore, je (2) skupinska predstava o izvornem okolju, ki jo skupina ljudi, ki so se izselili, razvije. Prek te predstave diaspora razvije svojo etnično identiteto. Za primer slovenske diaspore lahko obstoj skupinske slovenske identitete potrdimo prek različnih kazalcev oziroma identifikatorjev – obstoja slovenskih društev, organizacij in institucij v tujini, obstoja slovenskega časopisja, radijskih oddaj, literarnih del, kulturnih dogodkov (nastopov pevskih zborov, dramskih skupin ipd.). Za primer vzemimo recimo slovensko diasporo na metropolitanskem območju Clevelanda, v Torontu ali Buenos Airesu.

Tretji pomemben kriterij je (3) pobeg/izgon iz izvornega okolja. Skupina ljudi se je torej zaradi različnih razlogov (ekonomskih, političnih, socialnih) izselila iz izvornega okolja, bodisi prisilno bodisi prostovoljno. Na primeru slovenske diaspore lahko v tem segmentu med prostovoljne odločitve štejemo izseljevanje konec 19. in v začetku 20. stoletja, ko so se Slovenci, zlasti zaradi ekonomskih razlogov (možnosti boljšega zaslužka), izseljevali s slovenskega ozemlja in se naseljevali v največji meri v Združenih državah Amerike; na drugi strani pa lahko kot čas prisilnih selitev štejemo obdobje med drugo svetovno vojno (politični izgnanci zaradi nemške okupacije) in po njej (izselitev skupin ljudi zaradi nestrinjanja s političnim sistemom), ko so se Slovenci v večjem številu izseljevali v Združene države Amerike, Kanado, Argentino in Avstralijo.

Četrti pomemben kriterij, ki ga izpostavlja Safran, je (4) idealizacija povratništva, torej vrnitve v izvorno okolje, kjer se pokažeta tesna navezanost na obstoj »domovine« in pojav kolektivne zavesti. V veliko primerih proces remigracije ni bil mogoč (zaradi različnih razlogov – osebnih, ekonomskih, političnih itd.), kljub temu pa je skupina ohranila tesen stik z izvornim okoljem (tudi z osebnimi obiski). Na primeru slovenske diaspore se ta kaže v nekaterih primerih povratništva (npr. remigracija argentinskih Slovencev), udeležbi na poletnih šolah slovenskega jezika, pogostejših obiskih Slovenije ipd.

Kot peti kriterij za definiranje diaspore pa Safran izpostavi še vedno (5) aktivno navezanost in povezavo z izvornim okoljem, kar se lahko kaže v pogostih obiskih izvornega okolja, sledenju razvoju in stanju v njem, tudi skrbi izvornega okolja za diasporo in podobno. Na primeru slovenske diaspore lahko z gotovostjo potrdimo, da so stiki med diasporo in Slovenijo močni, ne nazadnje za njihovo ohranjanje skrbi tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki z različnimi programi in finančno pomočjo pomaga ohranjati sodelovanje in povezovanje diaspore z izvornim okoljem (Safran, 1991).

Pomemben kriterij pri definiranju diaspore, ki ga poleg že omenjenih izpostavi Butler (2001), pa je obstoj najmanj dveh generacij v diaspori, torej tako imenovana multigeneracijska struktura skupine (torej izseljenci, ki so pripadniki prve generacije, in njihovi potomci, ki so pripadniki druge generacije). Tudi v okviru tega kriterija lahko obstoj slovenske diaspore potrdimo, saj imamo tako v Združenih državah Amerike kot v Kanadi, Argentini in Avstraliji prisotne tako prve kot druge, tretje, četrte in v nekaterih primerih tudi pete generacije (Butler, 2001).

Velikost slovenske diaspore

Zemljevid 1: Številnost slovenske diaspore v svetu ( Ilc, 2017)

Glede velikosti slovenske diaspore v svetu obstajajo zelo različne ocene, ki se gibljejo od 300.000 do okoli 500.000 ljudi (Prešeren, 2001; Žigon, 1993). Dejstvo je, da točne številke zaradi specifike popisov ne moremo podati, saj popisi držav, kjer živi slovenska diaspora, evidenco etnične pripadnosti vodijo različno, prav tako pa je pri popisu opredelitev posameznika za pripadnika določenega naroda, v našem primeru slovenskega, stvar samoopredelitve. Po drugi strani imamo slabšo evidenco o številnosti slovenske diaspore tudi zaradi pomanjkanja statističnih podatkov o migracijah, saj je bil register prebivalstva v Sloveniji uveden šele z letom 1954, pa še to imamo za omenjeno leto na voljo le osnovne podatke o tekočih migracijah, za čas pred letom 1954 pa takšnih podatkov sploh nimamo (Malačič, 1991).

Avtorica prispevka: dr. Mojca Ilc Klun