RASTLINE RASTEJO, ŽIVALI ŽIVIJO

Kako dojemamo lastnosti živega?

Gibanje in odzivnost živih bitij sta ena od osrednjih tem pri opredeljevanju živega v zgodnjem otroštvu. Otroci v času odraščanja gradijo svoje razumevanje bioloških pojmov v neposredni interakciji z okoljem (Tunnicliffe, 2001). Splošno znano je, da otroci in tudi odrasli o naravi pogosto gojijo predstave, ki nimajo ustrezne znanstvene osnove. Krnel (2007) je podrobneje opisal, kakšne so otroške predstave o rastlinah in kaj jim pove, da so rastline žive.

Avtor poudarja, da vzorec razlikovanja med živalmi in rastlinami potrjuje več raziskav, ki kažejo razkorak v pojmovanju lastnosti živega med rastlinami in živalmi. K temu vsaj delno prispeva antropomorfni pogled otroka na to, kaj je živo, pri katerem živali veliko bolj ustrezajo pripisovanim lastnostim živega kot rastline (Barman, Stein, McNair, Barman, 2006). Otrok namreč sebe dojema kot nekaj živega in skladno s tem primerja (razvršča, uvršča, preizkuša) predmete okoli sebe.

Kot ključno lastnost živega navedejo gibanje in hitro odzivnost. Tudi slovenski jezik je v tem smislu naravnost sijajen. Živali so žive, rastline rastejo.

Otrokova predstava živega

Pedagoški raziskovalci že desetletja preučujejo razvoj otrokovih predstav o živem in značilnostih živega. Stavy in Wax (1989) ugotavljata, da je kar polovica vprašanih mlajših otrok napačno uvrstila podane primere rastlin, medtem ko so bili navedeni primeri živali skoraj v celoti pravilno razvrščeni med živa bitja.

Odstotek otrok, ki rastline pravilno uvrščajo med živa bitja, se do konca osnovne šole približa odstotku pri živalih, vendar ga ne doseže. Ugotovitve veljajo tudi za slovensko populacijo učencev (Piciga, 1995).

Med navedenimi primeri jim je največ težav povzročalo jabolko, ki ga več kot polovica tretješolcev uvršča med neživo. Posebno mesto v percepciji živali ima človek, ki ga številni učenci tudi ob koncu osnovne šole ne uvrščajo med živali.

Med razlogi gre izpostaviti kulturno okolje, iz katerega anketirana populacija učencev izhaja (npr. kulturna percepcija človeka kot gospodarja narave). Ni pa zanemarljivo tudi dejstvo, da se v slovenskih učnih gradivih avtorjem pogosto zapiše, da nekaj velja »za živali in človeka«.

Učenje o živem pri pouku

Z vprašanji o podobnostih in razlikah med rastlinami in živalmi, o lastnostih živih bitij ter o potrebah živih bitij za življenje se slovenski otroci srečujejo že v predšolskem obdobju (program o naravi, kurikulum za vrtce) ter v prvem triletju osnovne šole pri predmetu spoznavanje okolja.

Spoznavanje značilnosti živega, predvsem na ravni bioloških procesov (npr. fotosinteza, celično dihanje, homeostaza, rast in diferenciacija, mitoza in mejoza), nadaljujejo po osnovnošolski vertikali pri predmetih naravoslovje in tehnika, naravoslovje in biologija. Namen prispevka je predstaviti nekaj primerov odzivanja rastlin na dražljaje v okolju, ki lahko pri pouku služijo kot dokaz, da so rastline živa bitja.

Kaj pa rastline?

Rastline imajo, tako kot živali, sposobnost zaznavanja in odzivanja na dražljaje v okolju. Vendar je to veliko manj očitno kot pri živalih, ki se lahko na primer oglašajo, lezejo, hodijo, skačejo, letijo, plavajo. Rastline zaznavajo svetlobo, gravitacijo, vlago, kemikalije, toploto, koncentracijo kisika in ogljikovega dioksida, parazite, zvok, dotik itn.

Charles Darwin in njegov sin Francis sta prva raziskala in opisala pojav obračanja rastlin proti svetlobi, kar s strokovnim izrazom imenujemo fototropizem. V raziskavah sta uporabila kanarsko pisano travo (Phalaris canariensis), ki sta ji prekrivala koleoptilo (vrh rastočega poganjka, ki vsebuje fotoreceptorje), ter ugotovila, da se rastline proti svetlobi obračajo samo, kadar so koleoptile izpostavljene svetlobi. Starejši od Darwinov je pojav podrobno opisal v knjigi The Power of Movement in Plants (1880) (Gerald, 2015).