OHRANIMO BIOTSKO PESTRA TRAVIŠČA

Kaj pomeni biotska pestrost?

Izraz biodiverziteta je strokovni pojem, ki se v zadnjem desetletju vedno pogosteje pojavlja tudi v medijih in splošni javnosti, zato bi njegovo poznavanje sedaj že lahko umestili v splošno razgledanost posameznika.

Veljavna slovenska izraza biotska pestrost ali biotska raznovrstnost sta veliko bolj povedna, kljub temu pa pojem definira obsežna vsebina, ki v svojem bistvu poleg živih bitij zaobjame tudi kompleksne procese in zakonitosti narave. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je biodiverziteta vsa pestrost živih organizmov in njihovih bivališč.

Ob tem najprej pomislimo na število rastlinskih in živalskih vrst v deželi ali pokrajini, pojem biodiverzitete pa poleg tega zajema tudi raznovrstnost bivališč ali habitatov rastlin in živali. Biodiverziteta vključuje tudi gensko raznovrstnost, to je raznolikost med posameznimi osebki določene vrste (Gabrovšek, 2010).

Biodiverziteta je povsod in ima veliko obrazov, barv ter vzorcev! Pomislite sami pri sebi, kateri travnik v naravi je bolj raznovrsten – zelen ali pisan z veliko cvetja?

Katera travišča so biotsko pestra?

Če se vam je ob prejšnjem vprašanju porodila misel: »Je zame sploh pomembno, ali je travnik zelen ali pisan?«, poskusite odgovoriti na naslednje vprašanje: »Na katerem od obeh travnikov lahko opazite čebele, čmrlje, metulje in druge opraševalce?« Seveda, na pisanem z veliko cvetja!

Na zelenem rastejo predvsem trave, ki jih oprašuje veter. Opraševalci niso pomembni le z vidika ohranjanja biodiverzitete, ampak tudi z vidika pridelave hrane. Pestrost opraševalcev, ki je neposredno povezana s pestrostjo travnikov, povečuje količino in kakovost pridelka, zato je ohranjanje pestrosti opraševalcev pomembno tudi za kmetijstvo, ne le za naravne ekosisteme (Bevk, 2016).

Kar 78 % divjih rastlin potrebuje opraševanje žuželk, od njihovega opraševanja pa je odvisnih tudi 84 % kmetijskih rastlin v Evropi. Vrednost opraševanja žuželk v kmetijstvu v Evropi in Sloveniji je ocenjena na 22 milijard EUR oziroma 120 milijonov EUR letno, kar pomeni desetino dohodka od pridelave človeške hrane (Bevk, 2016).

Je pomembno, da so travišča biotsko pestra?

Poleg zgoraj orisane posredne koristi biodiverzitete za pridelavo ⅓ človeške hrane je pomen biodiverzitete za človeka še mnogo širši. Poleg neposredne koristi – preskrbe s hrano rastlinskega ali živalskega izvora – je biotska pestrost ključnega pomena za razvoj in ohranjanje človekovega neposrednega naravnega okolja in s tem človeštva na Zemlji, saj delovanje ekosistemov kot oskrbovalcev s storitvami omogoča (t. i. ekosistemske storitve[1]):

• uravnavanje sestave atmosfere (razmerje med kisikom in ogljikovim dioksidom),
• zadrževanje sevanja (ozonske plasti v stratosferi),
• samočistilno funkcijo voda in varovanje vodnih virov,
• tvorbo in obnavljanje rodovitnosti prsti ter varovanje tal pred spiranjem,
• primarno produkcijo (rastline pretvarjajo sončno energijo v kemično, v hrano),
• uravnavanje stabilnosti podnebja.

Prav tako nam biodiverziteta prinaša tudi socialne koristi:

• izvajanje raziskav, izobraževanj in monitoringa biotske pestrosti,
• preživljanje prostega časa (rekreacija, sprostitev, turizem …) v stiku z ohranjeno naravo,
• kulturne vrednosti (številni kulturni običaji izvirajo iz naravnih pojavov),
• estetske vrednosti (rastline, živali in druge naravne značilnosti imajo velik vpliv na naše dojemanje okolice in so ob dobri ohranjenosti navdih za umetnost).

Ohranjena biotska pestrost nam omogoča vzdrževanje ekosistemov in okrevanje po nepredvidljivih dogodkih, kar pomeni tudi, da so ekosistemi z veliko vrstami stabilnejši.

Projekt LIFE TO GRASSLANDS

Življenje traviščem in pomen biotsko pestrih travišč

Priča smo globalnemu upadanju biotske pestrosti (Kryštufek, 1999). Evropska okoljska agencija (EEA) v svojih poročilih navaja, da so vzroki za zmanjševanje biotske raznovrstnosti v mnogih evropskih regijah predvsem intenzivne, deloma industrijske oblike kmetijske in gozdarske rabe prostora, visoka stopnja fragmentacije ostankov naravnih habitatov kot posledica infrastrukture, urbanizacije … (MOP, 2002). V evropskem in nacionalnem prostoru so med bolj ogroženimi travniški ekosistemi, ekstenzivna travišča z veliko biotsko pestrostjo (»pisani travniki«).

Za ohranjanje suhih in biotsko pestrih travišč, vključujoč visokodebelne travniške sadovnjake, si prizadeva Zavod RS za varstvo narave s projektnimi partnerji, in sicer v okviru petletnega projekta LIFE TO GRASSLANDS (Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji – LIFE 14 NAT/SI/000005).

Suha travišča (senožeti, košenice, lazi) so v zmernem pasu eno najraznovrstnejših življenjskih okolij na svetu. Pestrost rastlin in živali dosega tudi do 80 vrst/m². Žal pa je to v Evropi nekoč široko razširjeno življenjsko okolje danes eno najbolj ogroženih. Glavni razlogi so zaraščanje in opuščanje kmetijske rabe na eni strani ter neustrezna kmetijska raba (intenzivna paša in evtrofikacija) na drugi strani.

Pomembno je ozaveščati

Eden od pomembnih ciljev omenjenega projekta je izobraževanje in ozaveščanje – predvsem mladih, njihovih vzgojiteljev in učiteljev ter drugih pedagoških strokovnih delavcev – o vsestranskem pomenu ekstenzivnih suhih travišč in visokodebelnih travniških sadovnjakov ter o pomembnosti njihovega ohranjanja.

Vlogo biotsko pestrih travišč in visokodebelnih travniških sadovnjakov moramo predstaviti širše od njihove osnovne (proizvodne) funkcije, zaradi katere so nastali (krma za živino in sadje kot vir hrane za ljudi). Biotsko pestra travišča kot ekosistemi nam ponujajo tudi druge storitve, ki se jih moramo zavedati: so vir genske raznovrstnosti ter raznovrstnosti rastlin in živali za stabilnost ekosistema, vir zdravilnih rastlin, medu kot naravnega »prehranskega dodatka« za ljudi, vir preživetja opraševalcev kulturnih rastlin in biološke kontrole nezaželenih žuželk na kmetijskih pridelkih.

Pri biotsko pestrih traviščih (»pisanih travnikih«) moramo izpostaviti tudi kulturne in estetske vrednosti: ohranjena biotska raznovrstnost travišč in travniških sadovnjakov bogati naše prostočasne dejavnosti, ohranja stare običaje in navdihuje umetnike. Pisanost travnikov je tista, ki dela krajino tako čudovito, in je kot taka tudi priložnost za razvoj zelenega turizma ali ekoturizma, če znamo take travnike razumeti v smislu naravnih cvetočih vrtov (Bavcon in Ravnjak, 2016).

Več o projektu za ohranjanje biotsko pestrih travišč najdete na https://www.lifetograsslands.si/.

Poučevanje o biotski pestrosti

Pouk o biotski pestrosti je velik izziv in pomeni odgovornost vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj (Torkar, 2016). Biotska pestrost je abstrakten in kompleksen pojem, s katerim se po veljavnih učnih načrtih sreča vsak osnovnošolec že v 7. razredu pri predmetu naravoslovje (Škvarč in sod., 2011), obsežneje pa v 9. razredu pri predmetu biologija (Vilhar in sod., 2011).

Pogoj za razumevanje biotske pestrosti in njenega ohranjanja v polnem pomenu in obsegu je učenčevo kakovostno (ali vsaj osnovno) interdisciplinarno znanje s področij ekologije, genetike, evolucije, sistematike, fizične geografije ter drugih naravoslovnih in družboslovnih ved (Torkar, 2016). Zaradi zahtevnosti pojma ga učitelji običajno obravnavajo samo na ravni vrstne pestrosti.

Prav tako nekateri poudarjajo pomen poučevanja o vrstni pestrosti za ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja narave. Iz tega lahko zaključimo, da je treba pri pouku namenjati ustrezno pozornost spoznavanju vrst in njihovih habitatov ali življenjskih okolij ter tako slediti ciljem ohranjanja biotske pestrosti (Torkar, 2016).

Konstruiranje znanja in kasnejše razumevanje pojma biotska pestrost morata imeti svoje temelje že v neposrednih in individualnih izkušnjah z biotsko pestrostjo oziroma naravo v zgodnjem otroštvu, kar so v empiričnih raziskavah potrdili nekateri raziskovalci, in v zgodnjem poučevanju naravoslovja (Torkar, 2016).

Pomembno je torej, da se že v otroštvu o naravi učimo z naravo in v naravi. Prav tako je pomembno, da v prvih dveh triletjih učenci spoznajo lokalna naravna okolja in primere tam živečih zavarovanih in ogroženih vrst (npr. divje orhideje na suhih traviščih), šele potem naj začnejo spoznavati oddaljene, eksotične ekosisteme in problematiko (Torkar, 2016).

Kako ohranimo biodiverziteto travišč?

Pri konkretnem ohranjanju biotsko pestrih travišč in travniških sadovnjakov, ki so nastali s tradicionalnim gospodarjenjem, pa ima zagotovo daleč največji pomen prenos praktičnega znanja, to je tradicionalnih praks obdelovanja zemlje, s starejših rodov na mlajše.

Žal se to iz različnih razlogov ne dogaja v tolikšni meri, kot bi si želeli, zato ne bo odveč, če tukaj v grobem zapišemo še osnovne usmeritve za ohranjanje biotsko pestrih travišč: 1–2-kratna košnja; prva košnja naj se opravi šele potem, ko so rastline že tvorile semena (v nižjih predelih je to v začetku meseca junija, v višjih predelih pa nekoliko pozneje, ob koncu junija ali v začetku julija); ekstenzivna paša, vendar naj se živina pase šele v poznopoletnem in jesenskem času, po (zadnji) košnji. Dognojevanje z umetnimi gnojili in gnojnico biotsko pestrost travišč bistveno zmanjša. Tradicionalne prakse gospodarjenja s kulturno krajino podpirajo zmerno (trajnostno) rabo in omogočajo ohranjanje narave.

Pouk o biotski pestrosti je več kot le poučevanje in učenje o naravi. Biotska pestrost je pomemben element vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Za čim boljše rezultate ohranjanja biotske pestrosti kot učitelji gradite na idejah mladih, na njihovih interesih in na sposobnostih, da razvijete njihove spretnosti, znanje in razumevanje, s katerimi bodo svoje razmišljanje in razmišljanje družbe ponesli naprej. Vse to je pomembno za oblikovanje in krojenje družbe prihodnosti (Marinček, 2010).