ČUTEČNOST ALI KAKO BITI PRISOTEN IN ČUTITI SEBE
Kaj je čutečnost? Čutečnost je skovanka iz samostalnika čuječnost in glagola čutiti.
Živimo v času, ko je dan poln dinamičnih dogajanj, hitrih odločitev, naglih sprememb in posledično tudi stresa, zato je zavestna pozornost, ki jo namenimo svojemu telesu, fizičnim občutkom in različnim čustvom, veščina, ki jo zelo potrebujemo, saj nam pomaga ohraniti notranje ravnovesje in povezanost ter nam s tem omogoči stabilnejše in kakovostnejše življenje.
Čutenje torej. Ki smo ga z odraščanjem, prilagajanjem in socializacijo večinoma precej zanemarili. Zakaj si to upam trditi? Ker se lahko verjetno vsakdo med nami spomni kakšne situacije, ure ali učitelja v šoli, ko nam med učno uro pač ni bilo dovoljeno na stranišče. To je do neke mere razumljivo, saj se vendar cel razred otrok ne more ves čas pouka sprehajati iz razreda in nazaj, pa vendar. Kot odrasli smo si nato sposobni v službi ali pred računalnikom dopovedati: samo tole še končam, pa grem res … In potem tam ostanemo naslednji dve uri. Da ne govorim o tem, kolikokrat zaspimo pred prižgano televizijo, ne da bi vedeli, kaj smo gledali, in ne da bi se odzvali na naraven občutek, da naše telo potrebuje počitek in spanje.
USTVARITE NOVO ZNANJE – SPOZNAJTE NAJBOLJ MODRE WEBINARJE
Aktualne izobraževalne teme v obliki krajših spletnih izobraževanj so že na voljo! Pridobite kompetence prihodnosti, znanja in veščine, ki pedagoškim in strokovnim delavcem omogočajo strokovno in osebno rast.
Z vajami za zavestno usmerjanje pozornosti, s katerimi prisluhnemo sebi in torej spet začutimo svoje telo, vzpostavimo stik s svojim notranjim svetom, intuicijo, šestim čutom in svojimi naravnimi procesi. Manj učeno pa temu rečemo, da naše telo nekako ve, kaj v določenem trenutku, obdobju potrebuje(mo). Če oziroma ko se naučimo temu prisluhniti, se imamo še vedno čas odločiti, kaj bomo z občutkom naredili. Se bomo nanj odzvali ali ne? S tem preidemo na področje mišljenja, razmišljanja in sprejemanja odločitev.
Kadar občutkov v telesu ne zaznavamo ali jim ne posvetimo pozornosti, obstaja verjetnost, da se bomo odzvali z naučenimi reakcijami, ki pa niso nujno dobre, zdrave in vsesplošno koristne za nas.
Biti čuteč pomeni biti ranljiv. Kadar smo ranljivi, nas je lahko prizadeti. In takrat nas boli. Občutki, čustva in telo. Neizbežno povezani in hkrati tako daleč vsaksebi, če se vsega skupaj ne zavedamo.
Naučimo se torej sprejemanja prisotnosti svojih misli in zaznavanja svojega telesa. Prav v tem trenutku. Tukaj in zdaj. In s sprejemanjem dosežemo večjo umirjenost.
Ksenija Zor