SPOŠTOVANJE MOČI

Avtor prispevka: Allen N. Mendler

Prepričanja o naših sposobnostih, neodvisnosti in moči vplivajo na našo motivacijo. Ljudje si obupno želijo biti spoštovani in priznani, zato se pogosto zatečejo k destruktivnim metodam, potem ko spodletijo vse razumne ali ko ne najdejo več nobene. Vsem tistim, ki se odločijo za streljanje po šolah, je skupno, da so jih sošolci poniževali in se do njih vedli nespoštljivo. Nekateri učenci najdejo moč in nadzor v tem, da odklanjajo delo. Ti so pogosto sposobni in dojemljivi, toda njihova potreba po nadzoru je tako močna, da za uveljavitev svoje neodvisnosti uporabijo obrambne mehanizme. Ne glede na to, za kakšne posameznike gre, se je treba problema zavrnitve dela in sodelovanja v učnem procesu lotiti resno in uveljaviti svojo samostojnost in vpliv na druge s primernim pristopom in vedenjem, ne pa z agresijo ali odklanjanjem dela.

Spoštljivo se soočite z odklonilnim vedenjem

Pri učencih, ki nočejo delati, učitelji doživljajo frustracije, saj se zaradi njih počutijo nesposobne. Po nekaj neuspešnih poskusih ni nič nenavadnega, če učitelji odnehajo in zavzamejo držo »Njegova stvar – jaz se bom posvetil učencem, ki jim ni vseeno«. Odnehati pomeni, da se zaščitimo pred učenčevim nenehnim zavračanjem. Toda profesionalen pristop od nas zahteva, da ostanemo vseskozi povezani s takimi učenci in da njihovega neprimernega vedenja ne dojemamo preveč osebno. Če bomo pri učencih, ki odklanjajo delo, nehali misliti na to, kako bomo spremenili njihovo vedenje, je večja verjetnost, da jih bomo pridobili na svojo stran, morda celo motivirali. Poskusimo najti nekaj pozitivnega v njihovem vedenju in začnimo s spodbujanjem namesto z negodovanjem. Na primer: učenci, ki nič ne delajo, a so kljub temu prisotni pri pouku, dejansko s svojo prisotnostjo pridobijo precej potrebnega znanja. Njihova potreba po moči in nadzoru jim prepoveduje, da bi nam pokazali, kako so del učnega procesa, zato tudi ne delajo domačih nalog, zapiskov in niso pripravljeni na pouk. Pri testih se v glavnem ne izkažejo, ni pa nič nenavadnega, če so uspešni na izpitih. Veliko več naredijo takrat, ko se odzovemo na njihove pozitivne odzive (na primer prisotnost pri učnem procesu), kot pa, ko izpostavimo negativne, ki izzovejo jezo in negodovanje. Na primer: »Kate, vem, da te kar naprej gnjavim, ker ne delaš tega, kar bi morala, in prav gotovo še ne bom odnehal, saj od tebe pričakujem, da mi boš pokazala, kaj vse zmoreš. Večina učencev, ki noče delati, se boji poraza ali čuti potrebo po neke vrste prevladi. Upam, da boš, ko boš spoznala ta razred in mene, dovolj pogumna ter boš poskusila drugače. Vsekakor prihajaj k pouku in se uči.«

Vključite učence v proces določanja postopkov, pravil in posledic

Eccles in Midgely (V: Azar, 1996) sta odkrila, da srednješolci poročajo o redkejših priložnostih za odločanje (namesto njih odločajo učitelji) in nižjih stopnjah kognitivne vpletenosti, kot so jih imeli v osnovni šoli, kljub temu da se z odraščanjem njihove intelektualne aktivnosti povečujejo in kljub raznovrstnejšemu socialnemu okolju. Morda prav zmanjšana fleksibilnost strukture in kurikula vodi k manjši motivaciji v srednjih šolah. Če bi učence v srednjih šolah bolj aktivirali, bi mogoče ohranili zanos, ki so ga kazali v osnovni šoli. Torej je dijake smiselno vključiti v pripravljanje, pregledovanje in oblikovanje razrednih pravil in morebitnih posledic. S kolegom Rickom Curwinom sva vseskozi zagovarjala ta pristop in učitelji so nama poročali o zelo dobrih rezultatih v razredih, v katerih so bili dijaki aktivni na različnih področjih. Obstaja več dokazanih načinov, kako učinkovito vključiti dijake v določanje pravil (Curwin & Mendler, 1988; Mendler, 1992). Najboljši način je tisti, ko ima učitelj kot vodja razreda še vedno glavno besedo. V nadaljevanju lahko dijaki pripravijo pravila za učitelja in v njih navedejo, kaj jim bo pomagalo k boljšemu uspehu. Naslednja možnost je, da dijaki pripravijo pravila drug za drugega. Tretja ideja je medsebojno sodelovanje, v katerem učitelj sodeluje pri tistih razrednih vrednotah ali načelih, ki podpirajo učenje (na primer varno okolje v razredu), dijaki pa sestavijo posebna pravila, ki se ujemajo z vsako od teh vrednot.